»Mnogi narodi, tudi večji od našega, nimajo svoje države. Mi jo imamo in predstavlja orodje naše uveljavitve v mednarodni skupnosti ter najboljši način za reševanje naših domačih težav. Smo gospodar svoje lastne usode. (...) Čeprav tega nismo hoteli, smo morali težko pridobljeno samostojnost že ob samem rojstvu države braniti in obraniti z orožjem.«
»Po naši osamosvojitveni vojni in vojni na Balkanu smo verjeli in upali, da bo v Evropi daljše obdobje miru in stabilnosti. Upanje je dokončno splahnelo ob napadu Ruske federacije na samostojno in suvereno Ukrajino. Nobena težava ali nerešeno vprašanje ne more in ne sme biti izgovor za tako grob in popolnoma nesprejemljiv moralno zavržen poseg v suverenost druge države.«
»Spomin na tiste dni je pri nas prisoten vsak dan. Svojci kljub časovni oddaljenosti še vedno pogrešamo svoje očete, može, sinove, brate. Vojnim invalidom njihove brazgotine in slabše zdravje ne dovoljujejo pozabe tistih dni, ki so naše družine zaznamovale z izgubo, in dni, ko je bila naši Sloveniji izbojevana samostojnost in neodvisnost.«
»Sprašujem se, kje bi bila Slovenija danes, če bi naši očetje, možje, sinovi in bratje odločitev o tem, ali bodo branili Slovenijo, sprejeli s takšno hitrostjo in vnemo, kot jo imajo uradniki pri reševanju naših vlog. Včerajšnji sestanek s predstavniki ministrstva za obrambo nam daje upanje, da bodo zakonske spremembe tudi uresničene.«
